Kaj morajo starši vedeti ko njihov otrok izrazi željo, da bi treniral borilne veščine? Zakaj menim, da so borilne veščine eden najprimernejših športov za razvoj otrokove zdrave osebnosti? Kaj so borilne veščine in kaj borilni športi, ter kako jih razvrščamo? Zakaj še vedno prevladuje mnenje, da so borilne veščine nasilni šport? Kdaj lahko otroci začnejo trenirati borilne veščine? Borilne veščine in ženski spol? Trening z orožji?
To so le nekatera vprašanja, ki si jih straši zastavljajo in jih bom probal odgovoriti seveda z mojega zornega kota kot očeta, trenerja in tekmovalca...podkrepljeno z našo in tujo strokovno literaturo. Opažam namreč, da med starši še vedno prevladuje stereotipno razmišljanje, da so borilne veščine nasilne, da spodbujajo nasilje, da niso primerne za punčke itd....kar je posledica neznanja in vpliva medijev in televizije, ki prikazujejo borilne veščine nasilne in vse prevečkrat so zmanipulirane ,ter prikazane na negativen in nerealen način razen seveda v nekaterih dokumentarcih in filmih, kjer se prikazujejo bolj strokovno in tudi njihova duhovna plat. To pa seveda ni edini razlog, kar bom opisal malce kasneje v nadaljevanju.
Skupinski trening otrok od 8 - 16 leta starosti z dolgo palico ali "bo","bo-juitsu"
Skupinski trenig otrok od 8-16 leta starosti z orožjem "sai juitsu"
Zakaj borilne veščine in kaj je njihova posebnost?
otrok-kendoka Kot je znano, so vse vrste današnjih borilnih veščin (borilnih športov) nastale na podalagi zgodovinskih bojnih spretnosti ljudi v vojnah in bojih, kjer je so se direktni spopadi dveh oseb ponavadi končali s hudo poškodbo ali celo smrtjo. V novejši zgodovini ko je bilo vedno manj direktnih osebnih spopadov in vedno več uporabe strelnega orožja so te spopade omejili z določenimi pravili in merili in tako so lahko nadaljevali z treniranjem borbene usposobljenosti in jo tudi preverjali ne ,da bi resneje poškodovali nasprotnika, temveč so samo nakazali in začasno onesposobili nasprotnika. Kasneje so začeli organizirano vaditi, ter tudi tekmovati med sabo in tako so borilne veščine postale borilni šport. Najpomebnejše obdobje je bilo po mojem mnenju ob koncu 19. st. se mi zdi, ko je japonski cesar prepovedal nošenje hladnega orožja - katan (tradicionalni samurajski meč) v javnosti razen seveda vojski in polciji. Tako je počasi izginil samurajski red in kot posledicaje je nastal Ju Juitsu, ki ima korenine tudi iz Kitajske in iz tega kasneje Kendo, Aikido, Judo, Karate in še nekatere druge veščine. Podobna zgodba se je zgodila na Kitajskem ko so menihi prikrili treniranje borilnih veščin in so jih začeli izvajati kot plesu podobne gibe (Tai chi chuan). Vendar je tudi to le ena od variant kako je ta veščina nastala.
prikaz razvoja japonskih borilnih veščin
vir: www.samoobramba.net
A tudi omejen "športni dvoboj" je še vedno blizu relanemu spopadu osebnosti, še posebaj v zadnjih 20 letih z pojavom free fighta ali ultimat fighta, kjer so pravila in omejitve zmanjšane na minimum. Do tega v športu sicer ne bi smelo priti zato je v borilnih veščinah še bolj merodajno "športno" obnašanje udeležencev ali takoimenovani "fer play". V ospredju je torej osebna izgrajenost. Z mojstersko stopnjo v borjenju (zanani "črni pas" v večini borilnih veščin) je motorična borilna učinkovitost šele temelj, iz katerega naj zraste strokovna in moralno vzorna, samostojna, samozavestna in vsestransko odgovorna osebnost. To je lahko osnovni razlog, da naše otroke usmerimo v gojenje ene od mnogih borilnih veščin in hkrati kriterij za izbiro ali neizbiro nekega konkretnega kluba ali trenerja.
Mojster Kyan Chutoku iz Okinawe
Med tem ko gre v borilnih veščinah za zmago za vsako ceno (v skrajnem primeru tudi z smrtnim izidom), velja v borilnih športih pravila, ki varujejo udeležence tako pred telesnimi poškodbami kot tudi njihovo osebno integriteto. Na ta način se lahko spopademo smelo in neizprosno (bistvo boja) ne da bi pri tem poškodovali ali ponižali nasprotnika (meja športnosti). S športnimi pravili postane tveganje med treningom in tekmovanjem predvidljivo, medtem ko ostajejo karakteristike boja ohranjene; v telesnem spopadu z nasprotnikom le-tega skušamo onemogočiti z izvedbo ustreznih borilnih tehnik ali akcij in pri tem ohraniti svojo nedotakljivost. Ves čas moramo biti na preži, predvidevati spreminjajoči se nasprotnikov namen in položaj, temu prilagajati lastno strategijo in izrabiti vsako priložnost za bliskovito in učinkovito ukrepanje. Podobno prilagajanje akcij spreminjajočem se trenutnem stanju je merodajno le še v športnih igrah, a samo pri borilnih športih gre za neposredno telesno onemogočanje nasprotnika.
Državno prvenstvo v kickboxingu Postojna 24.04.2008, semi contact Matej Uršić mladinci do 69kg, borba z reprezentantom Slovenije iz Pon Do Kwan kluba Zagorje.
foto : Sabina Tahirović
se nadaljuje...
Mojster Kyan Chutoku iz Okinawe
Med tem ko gre v borilnih veščinah za zmago za vsako ceno (v skrajnem primeru tudi z smrtnim izidom), velja v borilnih športih pravila, ki varujejo udeležence tako pred telesnimi poškodbami kot tudi njihovo osebno integriteto. Na ta način se lahko spopademo smelo in neizprosno (bistvo boja) ne da bi pri tem poškodovali ali ponižali nasprotnika (meja športnosti). S športnimi pravili postane tveganje med treningom in tekmovanjem predvidljivo, medtem ko ostajejo karakteristike boja ohranjene; v telesnem spopadu z nasprotnikom le-tega skušamo onemogočiti z izvedbo ustreznih borilnih tehnik ali akcij in pri tem ohraniti svojo nedotakljivost. Ves čas moramo biti na preži, predvidevati spreminjajoči se nasprotnikov namen in položaj, temu prilagajati lastno strategijo in izrabiti vsako priložnost za bliskovito in učinkovito ukrepanje. Podobno prilagajanje akcij spreminjajočem se trenutnem stanju je merodajno le še v športnih igrah, a samo pri borilnih športih gre za neposredno telesno onemogočanje nasprotnika.
Državno prvenstvo v kickboxingu Postojna 24.04.2008, semi contact Matej Uršić mladinci do 69kg, borba z reprezentantom Slovenije iz Pon Do Kwan kluba Zagorje.
foto : Sabina Tahirović
se nadaljuje...
+b.jpg)
