Moji začetki ukvarjanja z borilnimi veščinami

...mojster Ryozo Tsukada 7.dan, seminar 1984 v Domžalah

Glede na to, da pišem blog o borilnih veščinah in vodim tudi svoj klub, se mi zdi prav, da napišem nekaj tudi o meni in moji začetkih, seveda kolikor se bo spomnil saj je od tega minilo že 30 let. Že ko sem bi star 9 let so me začele privlačiti borilne veščine in sem začel prebirati revije in kupovati razne knjige. Seveda me je najbolj navdihnil pokojni Bruce Lee, kateri filmi so ravno v teh časih začeli prihajati k nam v kinematografe, ponavadi v Kino Šiška. Na začetku moram priznati me je bilo sram vpisati se v kakšen klub zato, ker so ljudje bili precej nestrpni do oseb, ki so se ukvarjali z borilnimi veščinami (pretepači, bosanci itd..) in jasno tudi pri puncah, katere so bile takarat na drugem mestu takoj za BV ha ha, karate ni bil najbolj priljubljen, zato sem začel trenirat z mojim prijateljem v kleti bloka, kjer smo imeli mladinsko sobo na Bratovževi ploščadi v Ljubljani, kjer sem preživel večino svoje mladosti. Tudi Grega je treniral na skrivaj , vendar še dan danes ne vem kje saj je bil izjemno skrivnosten a tudi izjemen borec, učitelj in prijatelj. Vem samo, da je treniral pri neki tuji organizaciji podpobno stvar kot je danes Krav Maga in ni rad govoril o tem, tudi kljub moji nenehni želji, da me odpelje tja me ni nikoli. No njegova mati je bila direktorica bližnjega doma ostarelih in sva velikokrat trenirala v njihovi mali telovadnici in tudi v naravi. Moram priznati, da me je Gregor ogromno naučil , tudi z orožji predvsem nuncahcku, bo, shuriken, nož itd... V tistem času sem redno treniral nogomet na Ježici in se ukvarjal tudi z drugimi športi precej uspešno saj sem za svojo starost bil kar precej razvit in zelo motorično sposoben. Za O.Š. Danilo Kumar sem nastopal v vseh športih z žogo in tekmoval na šolskih tekmovanjih v atletiki, ter mnogokrat bil državni šolski prvak v metu žogice, medicinke, kugle itd...ker mi je to zelo ležalo., seveda so temu pripomogle tudi BV. Bil sem tudi najboljši športnik 5.,6.,7. in 8. razreda in tudi celotne šole itd... No v 5. razredu sem se odločil, da se vseeno vpišem na karate, takrat sem imel 11 let. Vpisal sem se v Karate klub Forum, stil Sankukai pri mojstru Vladotu Pradižniku 5.dan,ker mi je ta bil najbolj všeč , tudi zato, ker so imeli v progarmu nuchacku in še na O.Š. Ladina v Wado Ryu saj sem želel trenirati vsak dan. Poleg tega pa so mi njihovi trenigi bili zelo všeč in sem se počutil kot, da sem nekje na Japosnkem, hočem reči precej tradiconalni način treninga. Ogledal pa sem si takrat vse šole, ki so obstajale v Ljubljani tudi pri Emoni (Shotokan Takashi) sem bil na trenigu, a se ni sem vpisal saj mi njihov urnik ni ustrezal, pa tudi sam stil mi ni bil preveč všeč. Tako sem imel v Forumu treninge pon., sreda in petek za Bežigradom v centru oz. O.Š.Ladina pa torek in četrtek. Ja ni kaj malo sem bil fanatičen tiste čase a to se mi je kasneje še kako obrestovalo.

...Karate klub Forum, skupina do zelenega pasu, jaz sem tisti z prekrižanimi rokami in gledam dol...

No ko sem začel trenirat sem bil čisto navdušen nad stilom Sankukai, ki bazira na krožnem gibanju, je precej bolj mehak in tudi za moje pojme takrat najbolj tudi uporaben v realni borbi, namreč jaz sem začel trenirat tudi zato, da se nučim borit in branit v slučaju, če me kdo napade oz., da sem borbeno usposobljen. Tako mimogrede v vsem svojem življenju sem svoje veščine uporabil le trikrat, ko ni bilo drugega izhoda in vedno se je končalo s precejej hudimi poškodbami nasprotnika, eden je bil celo tri dni v bolnici zaradi šivanja glave in pretresa možganov itd...a neštetokrat pa sem se izognil pretepom, tudi ,če sem v očeh drugih bil reva in ne vem kaj in sem se vzdržal. V očeh pravih oseb, duhovnih sem bil mojster in tudi sam sem bil ponosen na to saj menim, da resnični mojstri lahko tudi z besedami premagajo nasprotnika in ga odvrnejo napadu itd...Vedno se spomnim teh trenutkov in ni prijetno, če nekoga poškoduješ a žal, če res ni druge možnosti bom vedno pirpravljen braniti svoje življenje in mojstri lahko onesposobijo kogarkoli ne ,da bi ga preveč poškodovali. No takrat ko se je to zgodilo še nisem bil mojster, tudi danes se še ne smatram, ampak sem pa na poti. Kasneje o tem nisem več razmišljal in sem treniral iz ljubezni do borilnih veščin in njene filozofije, ter duhovnosti in ko sem postal dovolj samozavesten v svoje sposobnosti je to postal moj način življenja in pač enostavno veš, da če kdaj koli pride do česa takega si vedno pripravljen. Tudi ta samozavest me je dostikart rešila konfliktov saj se razni nasilneži kar hitro umaknejo ob samozavestni osebi, flegmatični, hladni, ki jim, da občutek, da z njim lahko opravi v parih sekundah. Vse to so me naučile borilne veščine, prepoznati nasilje, oblike nasilja in kako reagirati v različnih situacijah, kako preprečiti nasilje itd...ravno to je danšnja največja zmota večine javnosti, da so BV nasilne a je ravno obratno.

...na zgornjih sliki (jaz sem na levi strani) lahko vidite, položaj rok in bloki, da sem že takrat uporabljal tudi jeet kune do v borbah, ki sem se ga učil iz knjig...

Kmalu sem ugotovil, da je to to, in sem postal eden najboljši učencev, tekmovalcev, tehničarjev v moji generaciji itd...tudi zato, ker sem naravno gibčen in sem že dve leti treniral sam z Gregorjem, kar je cenil tudi moj učitelj in sem že z rumenim pasom postal demonstrator pri mojstru Slavkotu Šorotarju 3.dan. Tako sem imel tudi po dva treninga na dan in sem z kolesom iz Bežigrada šibal na drugi trening kot demonstrator v Šiško na O.Š. Zvonka Runka, poleg tega pa sem začel tudi že tekmovati in sem imel še posebaj treninge v borbeni skupini. Tako sem po enem letu moral opustiti treninge Wado Ryu stila, saj sem veliko treniral tudi sam doma z Gregorjem.

...Kiai in popolna koncentracija je bil sestavni del v moji borbah...ta nasprotnik ni niti dojel kaj se je zgodilo ko me je napadel, blok na njegovi roki in udarec v glavo...zadaj stoji mojster Pakiž in nekaj višjih pasov, ki opazujejo moje borbe z občudovanjem

Kot tekmovalec sem bil kar uspešen saj sem zmagal skoraj vse borbe v treh letih razen parih na začetku saj sem že z rumenim pasom prvič nastopil v absolutni kategoriji in dobil za nasprotnika mojstra Pakiža, ki je pometel z mano ( ko me je zadel z mea gerijem sem poletel v zrak saj je bil cca 20 kg težji) a sem mu vse eno zadal nekaj točk, kar je bil velik uspeh in presenečenje za vse, ter sem pritegnil pozornost vseh mojstrov, kasneje pa sem redko izgubil, edino kdaj pa kdaj zaradi poškodb.

...ena od mnogih moji uspešnih akcij, ki se je slabo končala za nasprotnika. Jaz sem na desni, umik in blok naprej diagonalno, ter napad in udarec v telo z roko, poglejte sodnikov izraz na prvi sliki se smehlja, ker ve kaj sledi in na drugi strahom spoštovanje...


...tudi tukaj se lepo vidi lepa akcija , umik in blok , ter napad...jaz sem na levi strani na spodnjih dveh slikah, na prvi pa na desni, kjer blokiram napad z roko...

V 8. razredu ko sem bil star 14 let me je moj profesor telesne vzgoje, kateri me je imel izjemno rad, Boris Hartman povabil na trening full contacta ali karateja z polnim kontaktom v Full contact klub Prule k mojstru Bosiu , kjer je bil kondicijski trener in rodila se je moja nova ljubezen. Takoj sem bil za saj me je karate že malce dogočasil, ker smo tekmovali le med klubi, a jaz sem se želel dokazovati v bolj realni borbi in bil sem zelo mlad in željan večjega uspeha. Tudi zato , ker se v karateju enostavno nisem mogel izrazit popolno oz. sem zmagoval z parimi forami nisem pa prikazal vsega kaj znam in kar lahko še pokažem. Full contact mi je pa to ponudil in tukaj sem lahko res izrazil popolnoma svoj karakter in kompletno svoje znanje, predvsem nožne udarce in čiščenja, ter kontre , kar so bile moje specialnosti itd...Danes mi je žal, da sem zapustil Sankukai saj sem vse pasove polagal v najkrajšem možnem času in z najvišjo možno oceno in sem bil tik pred mojstrskim nazivom. Bil bi eden redkih, ki je do njega prišel le v 5 letih treninga, če ne celo prvi v Sloveniji. No še vedno imam skrito željo enkrat to dokončat saj mi je Sankukai veliko dal in tudi ogromno pomagal pri razumevanju ostlih BV in izjemno cenim ta stil in mojega učitelja in sem ponosen, da sem bil učenec mojstra Paradižnika.

...mojster Vlado Pradižnik 5.dan mi je večkrat sodil finalne borbe in čestital za dosežke...

Tako sem začel trenirat v Full contact klubu Prule, v TVD Prule in takoj navdušil mojega novega trenerja že ko sem prvič v življenju delal na težki vreči in je samo pokal od mojih nožni udarcev, ter so vsi obstali na trenigu in samo gledali. Že po dveh tednih treninga sem se udeležil 1. turnirja v zgodovini kickboxinga za rang listo najboljših v Sloveniji leta 1984 in takoj osvojil 2.mesto. To so bili tudi začetki KBZS. V finalu sem izgubil od svetovnega prvaka do zelenga pasu Vidoviča iz Ptuja. Prišla sta me gledati tudi mojster Paradižnik in Šorotar v veliko telovadnico na TVD Tabor v Ljubljani. Še eno leto sem treniral oboje in potem sem se popolnoma posvetil kickboxingu in tako se je začela moja kickboxing kariera, za katero nekateri pravijo, da je bila kar uspešna, vendar jaz vem, da bi bila lahko še veliko bolj...a o tem mogoče kdaj drugič.

...kmalu sem v klubu prevzel tudi ogrevanje in vodil skupine od 30 do 40 članov na treningih


...kmalu sem spoznal tudi mojega kasnejšega trenerja, ki je prišel iz Shotokan karateja mojstra Murat Harija s katerim sva skupaj tekmovala na mnogih tekmovanjih

Potem so sledila moja najbolša leta in spoznal sem nekaj najboljših prijateljev in mojih so tekmovalcev s katerimi smo osvajali razne naslove in turnirje po Sloveniji in bivši SFRJ. Ta ekipa so bili mojster Murat Hari, Bojan Mašera, Zlatko Đukić, Drago Kovačič, Goran in Zoran Zdravković, Đole, Jozo, Mladen itd...

...yoko geri je bil moj najljubši udarec in lahko sem ga zadržal v višini svoje glave brez problema...danes pa malo težje ha ha...mala telovadnica na TVD Prule, kjer smo puščali znoj in kri. Vsak trening je bil parket prepojen z znojem...tatami ha hha samo na tekmovanjih smo ga videli pa še to na unih najboljših, drugače se je borilo tudi na parketu...

...se nadaljuje